• V premislek

    Po dobrega četrt stoletja slovenske neodvisnosti in samostojnosti, pa tudi pogosto nehvaležne tranzicije, ko se naša država že približuje 30-letnici, je Slovenija videti izčrpana. Tu pa tam se morda že zazdi, kot da je tudi zaspana. Velike zgodbe so se izpele, veliki cilji so bili že dolgo tega doseženi ali pa so ostali neuresničeni, obzorje se pogosto kaže, kot da je prazno. Sprašujemo se, kdo smo, kaj hočemo in kam gremo, a odgovorov že predolgo ni in ni. Ti se skrivajo v sami poti, ki želi naša življenja obrniti na bolje, in v razmisleku, kaj naj vsakdo od nas k temu prispeva in za to naredi.

    Letošnje predsedniške volitve v naši državi so zato zelo pomembne. Predsednik je po ustavi predvsem najvišja moralna avtoriteta, oseba, ki s svojim delovanjem, obnašanjem ter oglašanjem predstavlja simbolno, dejansko potrebo po samopotrditvi. Zrelo, vsebinsko in dostojanstveno, premišljeno in srčno, pristno, iskreno in sprejemljivo za večino. S svojimi izjavami, obnašanjem in delovanjem daje zgled, povezuje in krepi standarde politične kulture, zavedanje in samozavedanje.

    Predsednik naše države kot najvišja moralna avtoriteta predlaga, imenuje in postavlja visoke državne predstavnike in funkcionarje (npr. veleposlanike in ustavne sodnike) in je vrhovni poveljnik oboroženih sil, v izrednem stanju pa podpisuje akte z zakonodajno močjo. Ko razmišljamo in se odločamo o predsedniku naše države, je treba imeti v mislih predvsem njegova opravila. Kakšen naj torej bo, da mu bomo vnaprej zaupali vse našteto. Zaradi vsega tega mora biti predvsem zrel in premišljen, ne prenagljen, a odločen – šele potem sproščen in nasmejan. Predvsem pa mora ves čas imeti velik, pristen posluh za ljudi, za to, kako živijo in kako jim gre v vsakdanjem življenju. In razmišljati o tem, kaj storiti, da bi vsem bilo bolje, da bi se razvijali, bili varni in samozavestni. Predsednik mora biti in ostati predvsem oseba s svojo lastno identiteto, čvrsto in trdno. Zato je v naši državi predsednik republike izvoljen na neposrednih volitvah in zato je v danih okoliščinah prednost, če ni politično opredeljen.

    Predsednikova osrednja naloga je, da vse, kar misli, pravi in počne, povezuje. Izrekati se mora o pomembnih družbenih vprašanjih. S svojimi premišljenimi vsebinskimi javnimi nastopi in govori daje utrip in ton svoji državi in družbi, vzbuja upanje in potrjuje zaupanje. Povezuje državljane in jih hrabri. To je še posebej pomembno v današnjih zahtevnih mednarodnih okoliščinah. V njih je Slovenija po eni strani odvisna od nadaljnjega obstoja in razvoja Evropske unije, k čemur mora prispevati bistveno več premisleka in izkušenj, ter po drugi strani najmanj toliko od lastne sposobnosti, zavzetosti in modrosti biti verodostojen partner. Beli svet še vedno spoštuje tiste, ki govorijo tehtne misli, ne silijo v ospredje in so zanesljivi.

    Predsednik republike mora biti široko razgledan, preprost, a dostojanstven, zavzet in srčen, prepoznavno odprt in pristno žareč. Predsedniška funkcija ni namenjena spoznavanju prebivalcev in njihovega življenja, ampak mora to predsedniški kandidat prinesti s seboj. Za to mora imeti zavedanje, občutek in posluh v sebi že ves čas.

    Šele ko jih ima, lahko s svojimi javnimi nastopi iskreno promovira temeljne civilizacijske vrednote. Najprej spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zatem utrjevanje zavesti o nacionalni pripadnosti in pripadnosti mednarodni skupnosti ter še načela demokracije, pravne, socialne države in solidarnosti. Imeti mora pretanjen posluh za spoštovanje različnosti in sožitje med ljudmi.

    Slovenija kot država je utemeljena na izročilu moderne evropske politične zgodovine, ki se je začela s francosko revolucijo. Njeno geslo »bratstvo, enakost, svoboda« je preželo evropsko, pa tudi širše siceršnje politično delovanje minulih dvesto let in je danes samoumevno. Prešeren, veliki mislec slovenstva, ki je vrhunski pesnik, je te vrednote in njihov pomen za vse nas izrazil, rekoč »edinost, sreča, sprava«.

    Če te misli postavimo v sedanji čas in v okvir moje kandidature, jih lahko preoblikujem v besede »blaginja, svoboda, sožitje«.

    Blaginjo razumem še posebej kot socialno državo (2. člen Ustave Republike Slovenije), svobodo predvsem kot pravno, demokratično državo (2. in 1. člen), sožitje pa zlasti kot posluh za sočloveka, odprtost, iskrenost in dobroto (3. in 5. člen) ter tudi kot sposobnost skladnosti med ljudmi in prav tako ljudi z naravo.

    To so izhodiščne misli, ki bodo v nadaljnjih pogovorih in srečevanjih vse še poglobljeno predstavljene in iz katerih izhaja moj pogled na poslanstvo predsedniške funkcije. Obenem pa so to tudi moje osebne življenjske izkušnje in moji pogledi na človeka in družbo, na naše življenje in na našo prihodnost. Na vse nas in za vse nas.