• Milan Jazbec – opisna predstavitev

    Sem diplomat, redni profesor in pisatelj, doma iz nižinske vasice Pohanca severno od Brežic, kjer sem bil leta 1956 rojen. O njej pripravljam že drugo knjigo. Leta 1971 sem z odliko končal osnovno šolo v Artičah, leta 1975 z odliko maturiral na gimnaziji v Brežicah ter leta 1981 z odliko diplomiral iz novinarstva in leta 1983 z oceno prav dobro iz obramboslovja na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani. V Beogradu sem leta 1988 končal diplomatsko šolo na tedanjem zunanjem ministrstvu. Leta 2000 sem doktoriral na Univerzi v Celovcu in pridobil naziv doktor filozofije. Leta 2004 sem bil na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani izvoljen v naziv docent, leta 2009 v naziv izredni profesor, spomladi leta 2015 pa me je Senat Univerze v Ljubljani izvolil v naziv redni profesor za področje diplomacije.

    Izvirno razvijam znanstveno disciplino sociologija diplomacije, hkrati pa poučujem diplomacijo za osnovnošolce. Odmevna je bila moja knjiga Uspeh na dlani, v kateri sem skupaj s skupino nekdanjih osnovnošolcev z domače osnovne šole predstavil formulo za uspeh v življenju.

    Od leta 2005 predavam diplomacijo na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju, občasno tudi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Predaval sem na številnih univerzah v tujini, kot so Columbia New York, Dunajska diplomatska akademija ter univerze v Ankari – Bilkent, METU in Ankara. Sem član številnih združenj, npr. izvršnega odbora Slovenskega politološkega društva in Slovenskega društva za mednarodne odnose. Prav tako sem član Slovenskega centra PEN. Sem tudi odgovorni urednik mednarodne znanstvene revije European Perspectives. Za svoje delo sem prejel več priznanj: leta 1995 častni kovanec mesta Celovec, leta 2005 visoko avstrijsko državno odlikovanje veliki zlati častni znak z zvezdo za zasluge za Republiko Avstrijo in leta 2013 srebrno medaljo Slovenske vojske.

    Prva zaposlitev je bila v politiki – zaposlen sem bil kot profesionalni član predsedstva slovenske mladinske organizacije, in sicer od novembra 1980 do oktobra 1981. Zatem sem delal v gospodarstvu, in sicer kot nekdanji štipendist v Vipapu – Tovarni celuloze in papirja Krško, najprej kot novinar (od februarja 1982 do junija 1985) in potem kot direktor administracije do oktobra 1987. Od oktobra leta 1987 sem bil v diplomatski službi; do junija 1991 v Beogradu v zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, od junija do decembra 1991 pa v Celovcu kot zadnji jugoslovanski konzul. Vmes sem se pridružil slovenski diplomaciji in na osnovi navodila ostal v Celovcu. Od januarja 1992 do septembra 1995 sem bil prvi slovenski konzul v Celovcu, nato vodja konzularnega sektorja v slovenskem zunanjem ministrstvu do septembra 1996. Sledila so štiri leta v Stockholmu, najprej sem opravljal funkcijo odpravnika poslov eno leto in zatem tri leta funkcijo namestnika veleposlanice (diplomatsko pokrivanje petih nordijskih držav, in sicer Švedske, Danske, Finske, Norveške, Islandije, in treh baltskih držav, in sicer Estonije, Latvije, Litve). Po vrnitvi domov oktobra 2000 sem bil nekaj časa vodja sektorja za analize v zunanjem ministrstvu.

    Od decembra 2000 do novembra 2004 sem bil državni sekretar za obrambno politiko in mednarodno sodelovanje na ministrstvu za obrambo. Po zaključenem mandatu sem se vrnil na zunanje ministrstvo, kjer sem najprej delal v Sektorju za varnostno politiko in bil član delovne skupine za predsedovanje OVSE. Od septembra 2006 do avgusta 2010 sem vodil Sektor za načrtovanje politik in raziskave. V tistem času je bila pod mojim vodstvom izvedena pionirska raziskava Enake možnosti v slovenski diplomaciji, ki je bila objavljena v odmevni izvirni znanstveni monografiji in pozneje izdana tudi v angleškem jeziku.

    Od septembra 2010 do avgusta 2015 sem bil četrti slovenski veleposlanik v Turčiji, akreditiran nerezidenčno v Libanonu, Siriji, Azerbajdžanu, Iraku in Iranu. V tem času sem organiziral prevode sedmih slovenskih literarnih del v turščino v skupno 12.000 izvodih (D. Jančar, Eva Petrič, A. Aškerc, M. Jazbec) in angleško-arabski prevod Pravljice o črnem šejku z rdečo rožo Vitomila Zupana. S Turčijo je bilo na mojo pobudo marca 2011 sklenjeno prvo slovensko strateško partnerstvo, v nadaljevanju pa se je število slovenskih častnih konzulov v Turčiji povečalo s štiri na devet, pri čemer so bili vsi veliki, pomembni poslovneži na strateški ravni. Po vrnitvi domov sem od septembra 2015 do avgusta 2016 na zunanjem ministrstvu vodil Sektor za evropske države. Od septembra 2016 sem šesti slovenski veleposlanik v Makedoniji. Februarja 2017 sem postal častni občan mesta Štip, v katerem sem od oktobra 1981 do februarja 1982 služil vojaški rok.

    Moja bibliografija v sistemu COBISS obsega več kot 430 vpisanih enot, od tega več kot sto znanstvenih in strokovnih člankov s področij diplomacija, mednarodni odnosi in obrambno varnostne ter sorodne teme. Moje knjige (avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi) so izšle v 39 izdajah in v sedmih jezikih (slovenski, angleški, nemški, albanski, turški, ruski in arabski), od tega jih je skoraj polovica o diplomaciji v petih jezikih (slovenski, angleški, albanski, ruski in arabski). Prvo knjižico sem naredil kot predšolski otrok.

    Imam dolgoletne izkušnje iz diplomacije, gospodarstva, akademskega področja, novinarstva in politike ter pomembne izkušnje iz vodenja velikih domačih in mednarodnih poslovnih in upravnih sistemov ter dogodkov in projektov. Aktivno obvladam angleški in nemški jezik ter nekaj slovanskih jezikov.

    V mladosti sem se navduševal nad Beatli in v Tedenski tribuni bral Mustrovega Zvitorepca (in pozneje v vseh dosedanjih izdajah). Prebral sem vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke, igral košarko, se ukvarjal s tekom in plavanjem, vsestransko radoveden pa sem še danes. Užival sem v vsakdanjem delu doma in kmečkih opravilih pri sosedih, okoliška narava s potokom Močnikom in gozdom Črna mlaka pa mi je bila drugi dom. Takrat sem se naučil, da narava nikoli ne počiva in da tudi človek lahko ves čas dela ter v tem uživa. S tem sem si že v rani mladosti okrepil spoštovanje do narave in ljudi ter samozavest, naslonjeno na pristnost in odprtost. Poudarjam, da je smeh pol zdravja in da odpira vsa vrata. Vse navedeno je moj moto še danes. Ves čas ohranjam čvrst, stalen stik z domačim okoljem, kadar mi čas dopušča, pa predavam po slovenskih osnovnih šolah o svetu in domovini.

    Sem odprt in dovzeten, sproščen in preprost, obenem pa tudi pretehtan in spontan, zadržan in družaben. Verjamem v pozitiven odnos do življenja in soljudi ter izžarevam veliko pristne energije ter socialne in čustvene inteligence.