• Kaj bom spremenil?

    Prvič, predsedniški funkciji bom povrnil državniško držo. To pomeni, da bom premišljen, zadržan, obenem pa tudi pozoren opazovalec. V javnosti se bom oglašal takrat, kadar bo treba z moralno avtoriteto spodbuditi razpravo, okrepiti razumevanje in pokazati na skupno pot naprej. Toda predsednik mora znati tudi presoditi, kdaj se pač ni treba oglašati. Predsedniški položaj lahko hitro razvodeni, njegov ugled pa se gradi samo na dolgi rok. Skratka, deloval bom znotraj ustave, njenih določil in v njihovem duhu. Prosto presojo, ki jo ponuja ta okvir, bom uporabil za premišljeno promocijo Republike Slovenije.

    Drugič, predsedniško funkcijo bom okrepil z vsebino, formo pa uporabljal samo zato, da pride vsebina čimbolj do izraza. Zanima me samo dobrobit državljank in državljanov Slovenije.

    Ker so naši potenciali zelo veliki in ker marsikateri dosežki vseh, ki tu živimo, ki so kdaj živeli in od tu odšli, odmevajo v svetu. Na primer: najstarejša piščalka na svetu, matematične tablice Jurija Vege, Prešernove poezije, Resslov izum ladijskega vijaka, znanstvena utemeljitev vožnje po vesolju Hermana Potočnika, Iskrin telefon inženirja Savnika, Avsenikova Golica, vrhunski prispevek k raziskavam virusa zike in tako naprej v nepregleden civilizacijski niz.

    In tu je še izstopajoč gospodarski vidik – poznana, priznana podjetniška žilica Slovenije, moč malih in srednjih, družinskih podjetij; uspešnih zgodb imamo res veliko in številne so znane po vsem svetu. Imamo skoraj tisoč gospodarskih družb, ki so nosilke izvoza kot največjega generatorja gospodarske rasti minulih let. A tudi že skoraj nepregledno število malih, družinskih podjetij, ki gradijo močno stavbo slovenskega podjetništva tudi v teh težkih gospodarskih časih. In so uspešni.

    Slovenski predsednik ima moralno dolžnost promovirati te dosežke vedno in povsod, doma in po svetu. S svojim delovanjem mora opozarjati, da bo ta podjetniški duh ostal naš in da bo namenjen blaginji, zadovoljstvu in napredku vseh, ki tu živimo. Samo s tem bomo lahko preživeli in šli naprej.

    Tretjič, pri vsem tem bom ostal sproščen, pozitiven in odprt. Zato, ker sem tak od vedno. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo znal z dobro voljo, pristno energijo in zavzetostjo ustvariti moč za premik naprej. In ki ne bo vseh svojih dejanj ocenjeval z ambicijo biti za vsako ceno najbolj priljubljen. Prava priljubljenost mora priti z dejanji, sicer je prazna in brez vsebine.

    Četrtič, ves čas in vsepovsod bom poudarjal, da so slovenska beseda, knjiga in kultura od Brižinskih spomenikov in Trubarja naprej temelj našega naroda, države in vseh nas. To je duhovna dediščina za vse, ki živimo v tej državi, in za vse, ki živijo po svetu, a so z nami povezani. Slovenstvo je širok, globok, odprt pojem, ki presega etnične in druge vidike ter združuje in povezuje vse, ki so vanj prispevali in ki vanj prispevamo danes, ne glede na kraj in čas bivanja. Zato smo lahko postali samostojni in neodvisni, zato imamo lahko svojo državo in z njo svoje mesto pod nebeškim soncem. O tem so pesnili France Prešeren, France Balantič in Tone Pavček. Kot predsednik bom hodil po njihovi poti, ki je tudi moja že ves čas. Vse vas vabim, da gremo skupaj po njej naprej.

    In ne nazadnje moram še predstaviti dva osebna poudarka iz dveh osebnih izkušenj, ki krepita mojo kandidaturo in sta mi v dragoceno, neprestano življenjsko oporo. Iz tega črpam navdih, moč in energijo, v tem vidim velik del bivanjskega smisla.

    Prvič, v otroštvu sem užival v vsakdanjem delu doma in kmečkih opravilih pri sosedih, okoliška narava s potokom Močnikom in gozdom Črna mlaka pa mi je bila drugi dom. Takrat sem se naučil, da narava nikoli ne počiva in da tudi človek lahko ves čas dela ter v tem uživa. Takrat sem dojel, kaj pomeni biti nekje doma. To mi je okrepilo spoštovanje do narave in soljudi ter samozavest, naslonjeno na pristnost in odprtost. Mislim, da brez tega ne bomo preživeli.

    In drugič, v minulih desetih letih sem skozi redne pogovore s pokojnim dr. Francetom Bučarjem iz prve roke spoznaval slovensko politiko, njena ozadja, dosežke in stranpota. Neznansko sem mu hvaležen za prijateljsko zaupanje. Ko sva se junija 2015 srečala zadnjič – ne da bi to takrat vedela –, me je popolnoma direktno vprašal, kdaj bom pa jaz aktivno posegel v slovensko politiko. Ker mu nisem takoj odgovoril, mi je že kar malo nestrpno dejal: »Če se ne boste odločili sami, bom pa jaz šel v akcijo.« Obljubil sem mu, da mu bom na najinem naslednjem srečanju predstavil svojo ambicijo. Ko sem potem prišel konec avgusta po končanem veleposlaniškem mandatu v Turčiji domov, za najino srečanje, žal, ni bilo več priložnosti. Zato s svojo kandidaturo izpolnjujem obljubo, ki je moj sogovornik ni poznal, in dolg do njega. Morda pa je le čutil, ko me je nagovarjal.



    Sklep


    Iz vsega predstavljenega izhaja precej samoumevna ugotovitev, da naša država potrebuje petega predsednika Republike Slovenije. Predsednika, ki bo državnik.

    Ki bo imel v mislih zgolj promocijo svoje države. Predsednik republike si gradi svojo promocijo s premišljeno držo in vsebinskimi izjavami, ko ima v mislih svojo državo in njene prebivalce.

    Če povzamem po antičnem mislecu Seneki, s tem da dela tisto, kar je prav, in da ne poskuša ugajati vsem za vsako ceno. Ki črpa samozavest iz svojega domačega okolja in korenin. Od tam, kjer je doma. Vsakdo je nekje doma. Le takšna pristna drža nas bo lahko popeljala naprej in navzgor. In s tako držo bomo obstali.

    Zato kandidiram za petega predsednika Republike Slovenije.